Nekatere kritike in ocene

»... Z lepo barvo glasu, veliko kultiviranostjo, muzikalno interpretacijo, primernimi dramatskimi poudarki in veliko prepričljivostjo v odrskem podajanju nas je najbolj navdušil Robert Vrčon ...«, Milena Nograšek: Mozart Malo drugače, Slovenec, 8. 11. 1991
»... za Roberta Vrčona (nastopil je kot gost) pa lahko rečem, recimo, to: če bo ostal vsaj takšen, kot je bil tokrat, smo dobili izjemnega baritonista ...«, Peter Kušar: Prava glasbena Vrtnarica, Diplomska predstava študentov Akademije za glasbo, Dnevnik, 7. 3. 1992
»... izkazal pa se je tudi mladi basist Robert Vrčon. Ta je v tercetu pel skladbe Antona Tarsie, sam pa je zapel Benedictus Antona Hoellerja ...«, Pavel Mihelčič: Pozabljena glasba, Mednarodni poletni festival, Delo, 27. 7. 1994
»... Robert Vrčon je bil minister Ping, imel je presenetljivo dobre pevske trenutke. Z glasom in tehniko je spodbujal potek dogajanja... Trije ministri, trije pevci, odlični protagonisti ...«, Pavel Mihelčič: Kaj se je zgodilo s pravljico?, Puccinijeva Turandot v Ljubljani, Delo, 13. 2. 1995
»... Solist basist Robert Vrčon je oblikoval zahtevni odlomek Thou art dovolj gibko in tudi tonsko izenačeno, privlačno je zazvenela tudi njegova izvedba bolj pripovedno naravnanih odlomkov ...«, Milena Nograšek: Večer baročne učinkovitosti, Koncert vokalnega abonmaja, Slovenec
»... Vso pohvalo zasluži za koncertno oblikovanje vloge vojvode Lorenza pevec Robert Vrčon: njegova dikcija je odlična (razumljivost njegovega besedila je bila stoodstotna!), glasovno je vlogo docela obvladoval in zelo ugodno presenetil z interpretacijo v celoti kot tudi s čustveno intenziteto ...«, Milena Nograšek: Zgrešena programska poteza, Koncert za modri abonma, Slovenec, 18. 5. 1996
»... Kako sugestivno; tudi zato, ker je v vlogi dona Pizarra nastopil basist Robert Vrčon, (lahko bi rekli) igralsko odkritje (premiernega) dogodka. Vrčon je negativec, z uniformo, ki bi bila lahko iz neke druge zgodbe. Takrat, ko sem sledil njegovemu izvrstnemu oblikovanju operne osebe, sem pomislil na moč kostuma, na Alenko Bartl ...«, Pavel Mihelčič, Delo, 16. 11. 1996
»... Als wahrer Ausbund des zeitlosen, immer wiederkehrenden Bosen jagt Robert Vrčons Pizarro durch das Buhnen-geschehen ...«, Dr. Oscar Tonkli, Karntner Tageszeitung, 22. 11. 1996
»... Pravo odkritje predstave, ki je bila premierna in popolna novost za slovenski operni oder, pa je bil Robert Vrčon. Nastopil je v baritonski vlogi kot Golaud. S primernim glasom in dobro dikcijo se je Vrčon identificiral z vlogo, ki je bila njegova, kot da ne bi moglo biti drugače. Njegov obraz je imel podobo zgodbe, njegovo obvladanje odra je govorilo o talentu, ki ga je mogoče oblikovati ...«, Pavel Mihelčič, Delo, 5. 4. 1997
»... Najboljše, kar premore predstava, je - v zasnovi in izvedbi - vloga Golauda, edinega konkretnega akterja v operi. Robert Vrčon v njej navduši s pevsko suverenostjo in večplastnostjo ter z igralsko celovitostjo, saj je možat, gospodovalno ljubeč, pa tudi obupano odtujen in zlomljen v svoji duševni prizemljenosti ...«, Jure Dobovišek, Razgledi, 16. 4. 1997
»... Robert Vrčons Golaud ist ein resignieredner Verlierer im Wettsreium die Gunst von Melisande ein hochmusikalischer bunnenprasenter Sanger von unglaublicher Intensitat ...«, Dr. Oscar Tonkli, Karntner Tageszeitung, 6. 4. 1997
»... Mirjam Kalin uberzeugende Suzuki mit dem Stimmvolumen einer Carmen oder gar Amneris und Robert Vrčons hochverlasslicher Konsul ...«, Dr. Oscar Tonkli, Karntner Tageszeitung, 10. 10. 1999
»... Naj se mi ne zameri, ko si takole svoji nejevolji nad Puccinijem dajem duška. Vendar naj povdarim, da je tudi funkcija mojega besedovanja malo puccinijevska, je nekakšna priprava za večji učinek pohvale pevskemu paru, ki v Madame Butterfly to sploh ni. To sta bila Mirjam Kalin in Robert Vrčon, pevca, ki sta v ansamblih in posamič dala vse, kar je nujno, in še precej več. Takšen pevski par je brez dvoma edina prihodnost naše operne hiše ...«, Peter Kušar, Dnevnik, 11. 10. 1999
»... Opero gledamo, to je res, še bolj pa jo poslušamo! In slišali smo nekaj svežih, pa tudi vrsto izkušenih glasov. Baritonist Robert Vrčon (grof Almaviva) je z natančno dikcijo in sproščenim glasom poudaril izkušenost in še boljšo glasovno prodornost ...«, Pavel Mihelčič, Delo, 7. 12. 1999
»... Među lirski najljepšim prizorima je arija Medejina sina Jona “Kad sam bio dijete”. Neprekinuto ponavljanje terce u violinama i klavira simbolizira beznadnost narkomana u uvjerljivoj interpretaciji Roberta Vrčona ...«, Ratko Čangalović, Jutarnji list, 2. 3. 2000
»... tu so dali pevci Irena Baar, Irena Svoljšak in Robert Vrčon nekaj trenutkov, ki bodo morda, ne glede na usodo celotne opere, lahko obveljali za nekaj antološkega ...«, Peter Kušar, Dnevnik, 21. 2. 2000
»... Baritonist Robert Vrčon (Jon) je imel pevsko eksponirano vlogo, ki ji je dodal dvojnost (z mamili) zasvojenega, nesrečnega, očitajočega preživelega sina ...«, Pavel Mihelčič, Delo, 26. 2. 2000
»… Robert Vrčons noble Stimme, seine Phrasierungskunst verleihen dem Titelhelden viele uberzeugende Facetten …«, Dr. Oskar Tonkli, Karntner Tageszeitung, 10. 4. 2001
»… scenografu Rudolfu Rischerju in priznanemu dirigentu Dieterju Rosbergu so se v poustvarjalnem zagonu pridružili tile pevski interpreti: izvrstna baritonista Robert Vrčon kot Don Juan in Marko Fink v vlogi Leporela …«, RA Slovenija 3, Glasbeni utrip, 11. 4. 2001
»… Naslovni junak, Robert Vrčon, je odigral pravi pevski defile z nekaterimi znamenitimi arijami …«, Bogdan Učakar, Večer, 14. 4. 2001
"... Prva polovica opere obravnava Kleopatrino zgodbo z Julijem Cezarjem, druga z Markom Antonijem. Prvega je glasovno in igralsko zelo vehementno in z dobro dikcijo kreiral baritonist Robert Vrčon, ...", Peter Bedjanič, RA Slovenija 3, Glasbeni utrip, 16. 10. 2002
"... Robert Vrčon v vlogi Cezarja, lik, ki pevca ni oblegal z nikakršno pavšalno odrsko studioznostjo identifikacije ...", Bogdan Učakar, Večer, 16. 10. 2002
"... Tako je bila gibčna in sproščeno naravna sopranistka Simona Raffanelli Kranjc (Rosaura), z dobro mero komičnega nanosa se je izkazal basist Saša Čano (Ottavio), medtem ko je z odrsko neposrednostjo izstopal baritonist Robert Vrčon (Pantalone). Ti trije so bili odrsko (in pevsko) izstopajoči... ", Pavel Mihelčič, Delo, 19. 2. 2004
"... Razkolniška, skoraj banalna, je bila gesta baritonista Roberta Vrčona v vlogi Smirnova. Res prav rustikalen oder s trdo dikcijo medvedjih šap, ki se ob koncu in za komični odtenek spremenijo v pravega in ljubeznivega plišastega medvedka. Vloga je pevcu zrasla iz notranje studioznosti in adekvatnih pevskih in odrskih aspektov...", Bogdan Učakar, Večer, 14. 4. 2004
"... Komediji (Medved, Tejrezijeve dojke) so dopolnjevali karakterni, celo bravurozni spevi in sproščena igra solistov Roberta Vrčona, Renate Pokupić, ...", Marjana Mrak, Dogodki in odmevi, Radio Slovenija, 14. 4. 2004
"... Praktična, morda bolj naključna vez, je bil pevec in igralec, ki je bil (kot edini soudeležen pri obeh delih /Medved, Tejrezijeve dojke/) junak večera. Robert Vrčon je bil obakrat imeniten, na vrhuncu svojih sposobnosti... Baritonist Robert Vrčon (Smirnov) je z igralsko danostjo in veliko pevsko spretnostjo zahtevno vlogo, ki terja (v velikem pevskem obsegu) kreacijo glasovnih sprememb, izdelal do potankosti... ", Pavel Mihelčič, Delo, 10. 4. 2004
"... baritonist Robert Vrčon, je kot nasilni veleposestnik Smirnov, ob sijajni režiji Vita Tauferja, igralsko in pevsko impresivno oživel človeško licemerje... ", Ratko Čangalović, Jutranji list (HR), 15. 4. 2004
"... V tej vlogi je ljubljanska opera angažirala gostjo, hrvaško mezzosopranistko Renato Pokupić, pevko raskošnega glasu, širokega razpona in sijajne pevske tehnike. Njena vdova Popova je napogled zadržana, vendar polnokrvna ženska, ki ne skriva poltenosti, vodeč z moškimi igro, ki odgovarja njenim ženskim načrtom. V njeno prebrisano igro je sijajno povlečen Robert Vrčon, ki se je (igral je pripitega Smirnova) predstavil ne samo kot odličen pevski partner, ampak tudi kot prepričljiv igralec ...", Svjetlana Hibar, Novi list (HR), 25. 4. 2004
"...V nekaj več kot uri nekomfornih glasbenih užitkov, so z vse prej kot rezerviranim pristopom umetelno ujeli esenco skrbno odbranih vrstic slovenskih poetov s Srečkom Kosovelom na čelu. V vlogi recitatorja in s tem povezovalca neuokvirjenih kompozicij se je Robert Vrčon odlično znašel, njegov bariton pa je k vsej zadevi dodal avantgardistični pridih, ki je smiselno zaokrožitev našla v Kosovelovi konstruktivistični Destrukciji..." (ocena koncerta Tolminski punt 2, SAJETA 2008, Tolmin)
"...Čeprav je Kaučič na tiskovni konferenci ob izidu te trojne izdaje posebej poudaril, da ne gre za neke vrste rezime ali sklep njegovega delovanja, pa po slišanem lahko zatrdimo, da gotovo gre za enega viškov njegove številčne in raznovrstne diskografije. Kaže, da mu je lanskoletno praznovanje obletnice dalo nov zamah, ga napolnilo z novimi idejami in mu tudi dalo zvrhan koš nove energije. In kaže tudi, da je od obeh soigralcev izvlekel najboljše: Vrčonovo sugestivno in suvereno petje nemara sodi med najbolj posrečeno izmed vseh Kaučičevih sodelovanj s klasičnimi glasbeniki, pa tudi takšno Brötzmannovo igranje, ki ves čas meji med liričnimi in nebrzdanimi pasažami, redko slišimo na njegovih drugih projektih..." (ocena ob izidu CD-ja: Zlatko Kaučič, Koncerti ob 30-letnici, 2009) http://www.radiostudent.si/article.php?sid=19715&query=tolminski%20punt%202